Tipala ali senzorji. Poznamo dve glavni vrsti tipal:

• CMOS ali
• CCD

Z CMOS tipali je fotografiranje dosti hitrejše, kakor z CCD.

• SRGB slikanje za takojšnjo razvijanje
• adobeRGB za obdelavo na računalniku

• .jpeg aparat je naredil sliko sam. Možna je kasnejša obdelava, ampak z manj funkcijami
• .raw aparat je pustil sliko v surovem formatu. Obvezna je kasnejša obdelava z vsemi dodatnimi obdelavami

Datoteka RAW shrani podatke iz tipala našega fotoaparata v sorovem, neobdelanem stanju. Tako se ohranijo številne prednosti v smislu prilagodljivosti in kakovosti slike. Raw prepomore vse informacije v neobdelani obliki, zato lahko prilagajamo nastavitve pozneje, ne da bi vplivali na kakovost slike. Ostrina, kontrast, ravnotežje beline in celo osvetlitev so le nekatere od ključnih nastavitev, ki jih lahko prilogodimo, ko se vrnemo domov k računalniku. Format raw nam omogoča prilagoditev barve, svetlost in detajle v temnih predelih na nedestruktiven način.

Jpeg vs RAW

Jpeg je 8 biten zapis slike, medtem ko pa je RAW 12, 14 ali celo 16 biten. Jpeg zajame le 16,7 milijona barv, medtem ko pa RAW zmožen zajet kar 68,7 miljarde oz. 4 bilijone barv. Jpeg-u določi barvo piksla aparat, medtem ko pa RAW-u nadaljna obdelava v računalniku. Jpeg zasede dosti manj prostora na kartici, kot pa RAW (npr. če lahko na kartico spravite cca. 1500 fotografij v jpeg formatu, jih boste lahko v RAW-u le 500).

Programi za obdelava RAW formata

• program katerega dobite z aparatom
• Serif PhotoPlus
• Adobe Photoshop
• Photoshop Elements
• Corel PaintShop Pro
• …

• 10×14 4:3
• 10×15 3:2
• 11×15 4:3
• 13×17 4:3 4:3 = računalniški format
• 13×19 3:2
• 15×20 3:2
• 15×23 3:2
• 20×30 3:2

1. Nizek ISO 50 – 200  /najboljši
2. Srednji ISO 200 – 1000  /sprejemljiv
3. Visok ISO 1000 – 3000  /dokaj zrnave fotografije
4. Extremen ISO 3000 – …  /zelo zrnave fotografije

Šum je posledica kopičenja  toplotnih elektronov, neenakomernega vpadanja elektronov in raznih napak vzorčenja. Šum ustvari značilno zrnato teksturo in mavrične liste na digitalnih fotografijah.  Šum zmanjšujemo ali zvišujemo s ISO-tom. ISO spremeni občutljivost tipala na svetlobo. Višja je vrednost, bolj občutljivo je tipalo, posledično pa je potrebno manj svetlobe, da dobite sprejemljivo osvetlitev. Visoke vrednosti ISO so priporočene za fotografiranje v šibki svetlobi, vendar na račun večje količine šuma.  Aparat lahko šum odstrani le do določene mere, oziroma je vse odvisno od tega, koliko je šuma. Seveda pa, da zmanjšate količino šuma, pripomorete tudi sami in sicer:

• izberete nizek ISO
• uporabite kakovosten objektiv
• končna velikost slike naj bo majhna
• Pri tisku razmislite o uporabi papirja s teksturo (lahko tudi mat)
• vklopite redukcijo šuma pri dolgih osvetlitvah
• Uporabite stojalo (sploh za mirujoče motive, kjer so potrebni daljši časi)
• ostanete hladni, saj če se tipalo segreje, se šum poveča
• fotografirate v RAW formatu; kasneje uporabite dober pretvornik z učinkovitim demozaičnim alogitmom
• tipalo polnega formata ustvarja manj šuma, kot pa aparati z manjšimi tipali
• programi za odpravljanje šuma:
  • noise ninja
  • topaz noise
  • noise reduction v PhotoShopu
  • dNoise
  • …

• Kako hitro si zaklop zaskoči in v kakšnem času ti naredi sliko.
• Najboljše je slikati (iz roke) max. na 1/30 in manj (1/55, …. 1/250,…)

Funkcija         Zaslonka                               Zaklop
M                         sam                                                sam
A                          sam                 avtomatsko »portret« ostro, ostalo zabrisano
S                     avtomatsko                           sam – prikaz gibanja
P                     avtomatsko                                  avtomatsko

1. Prioriteta zaslonke (za nadzor globinske ostrine)
2. Prioriteta zaklopa (za nadzor gibanja)
3. Program (za vsakdanje fotografiranje)
4. Manual (za dosledne, predvidljive rezultate)

• 7,5mm    180° extremni širokokoten
• 28 mm      75° širokokotni
• 50 mm      45° normalni – človeško oko
• 105 mm    23° teleobjektiv (portret)
• 135 mm     16°
• 300 mm     8°
• 500 mm     5° samo z stativom
• 1000 mm   2°

Količina svetlobe, ki bo »padlo-sevalo« na tipalo.

• f2 zaslonka čisto odprta 1/60 sec majhna globinska ostrina
• f2,8  1/30 sec (sprednji del oster)
• f4      1/15 sec
• f5,6   1/8 sec
• f8      1/4 sec
• f11     1/2 sec
• f16     1 sec velika globinska ostrina (vse ostro)
• Najboljše slike so pri f8 ali f11

1/1000     1/500     1/250     1/125     1/60     1/30     1/15
2,8            4              5,6          8            11           16         32

• f2       4,5 m
• f8       3-5 m
• f16  1,5-9 m

• 3D meri po celem ekranu
• Sredina meri po sredini ekrana
• Točkovno meri samo točko katero sami določimo

Kot nekateri že veste ali ne, imamo dva načina merjenje svetlobe. To sta merjenje odbite in merjenje vpadne svetlobe, katera pa se uporablja bolj pri studijski fotografiji.
Pri merjenju odbite svetlobe, torej pri merjenju objekta se lahko poslužimo s tremi oz. štirimi, različnimi merjenji. To so:

Ocenjevalno merjenje: Je standarden način primeren za večino posnetkov na katerih ni svetlih in temnih delov.

Matrično merjenje (3D): Uporablja se, ko predmet pokriva večji del motiva

Centralno merjenje: Ko je ozadje svetlejše od predmeta, ki ga želimo fotografirati.

Točkovno merjenje: uporabimo ga, ko imamo na fotografiji zelo majhno področje, ki ga želimo pravilno osvetliti.

Pri ocenjevalnem im matričnem merjenju, aparat meri svetlobo po celotnem senzorju, medtem ko pri centralnem samo po polovici senzorja, pri točkovnem pa samo na točki, katero ste sami določili. Pri merjenju pa se lahko poslužimo tudi korekcije osvetlitvene vrednosti (Exposure Value oz. EV). Ta nam omogoča korekcijo po 1/3 osvetlitvene vrednosti (1EV je enak 1 stopnji zaslonke). Večino aparatov omogoča korekcijo do +/- 3 EV-je.

1. UV (obvezen) – neke vrte varovalni za objektiv
2. ND (zatemnitveni filter pride v poštev pri močni svetlobi – pozimi sonce/sneg)
3. Polarizacijski (odpravljanje leskov)
4. Ostali (različnih barv, …)

• Razdalja
• Izrez slike (vodoraven/navpičen)
• Slikovni kot kamera (ptičja – žabja perspektiva)
• Osvetlitev (položaj sonca)
• Režija in manipulacija na objektivu (zrežiran)
• Izbira trenutka osvetlitve (čakaš na pravi trenutek)
• Osvetlitveni čas
• Zaslonka – globinska ostrina
• Izbira materiala za snemanje – analogno/digitalno, barvno/črno-belo
• Gibanje kamere med »slikanjem«
• Gibanje objektiva

• Osnovna postavitev (spodaj, zgoraj)
• Kontrast
• Informativna vrednost (dramatičnost,…)
• Podobnost
• Perspektiva
• Prednji plan, srednji, zadnji (ostrenje spredaj, v sredini,…)
• Silhueta (obris, ni važno kdo je na sliki, temveč kaj)
• Zračna perspektiva
• Vodenje linij
• Horizontala/diagonala/vertikala
• Zlati rez (pravilo tretin)

• Motivi z linijo
• Silhuete v motivu
• Portretna fotografija (teleobjektiv, mirno ozadje – ne preveč detajlov, razdalja od portretiranca cca. 1,5 m in več, gledanje v smeri slikanja ali v sliko.. ostrenje in merjenje svetlobe pri očeh
• Otroci (iz oči v oči)
• Avto/moto (kratki časi, zaprta zaslonka; kratki časi, odprta zaslonka – tehnika vlečenja)
• Krajinska– pejsaž (zapremo zaslonko, da je globina ostra; 2,3 neba, 1/3 tal)
• Panoramska
• Sneg (zatemnitev +1 nebo z oblaki, sneg ni »svež«; +3 jasno sončno nebo, sveži/beli sneg)
• Gore (UV filter, polarizacijski filter)
• Popotna fotografija (pozanimamo se za posebnosti/zanimivosti dežele kamor gremo)
• Voda
  • (krajši časi 1/1000 sek.) vodo zamrznemo
  • svilnato dobimo z daljšim časom (1/30 + …)
  • obvezen stativ
  • hitrost zaklopa S/M
  • Polarizacijski filter (zmanjšanje odsevov)
  • Nevtralni filter za zmanjšanje kontrasta in uporabi majhne hitrosti zaklopa pri močni svetlobi
• Živali (teleobjektiv, preštudirati navade živali, potrpežljivost, digiskop – daljnogled)
• Cvetje (zaslonka avtomatska srednje vrednosti, srednja globinska ostrina)
• Makro (ostri prašniki, ostre oči)
• Industrijska
• Socialna (Stojan Kerber – najboljši Slovenski socialni fotograf)
• Arhitekturna (ti že sama vse ponuja, samo slikat je potrebno)
• Sončni vzhod/zahod
  • svetlomer v sredinsko usmerjeno ali točkovno izmerimo najsvetlejši del neba na soncem
  • uporaba bracketinga EV -1 … -3
  • Dvignemo ISO zaradi barv in zaslonko na 8 ali več
  • Stojalo priporočeno, prav tako tudi daljinski sprožilec
• Ognjemet – dolgi časi »vaja dela mojstra«
• Koncertna (malo povišan ISO, objektiv 50mm – svetlobno močen 1,4 – 1,8)
• Poročna
• Akt
• Posnetki doma

• Mobilni fotoaparati
• Kompaktni fotoaparati
• Zrcalno-refleksni fotoaparati

• Ohišje
• Objektiv
• Bliskavica
• Sprožilni gumb
• Svetlobno tipalo
• Pomnilniški medij
• LCD-zaslon
• Avdio-video in USB izhod
• Enota za napajanje
• Optično iskalo

Pravilo tretjin je prva stvar, s katero se ubada večina fotografov, saj le z njo dosežemo, da so fotografije zanimive in pritegnejo pogled.

Kaj sploh je pravilo tretjin?

Po domače povedano je, da fotografijo razdelimo na tretjine (tako vodoravno kot horizontalno), s pomočjo katerih dobimo 9 enakih delov.

S pomočjo te “mreže” pridemo do štirih pomembnih delov fotografije, na katere lahko lociramo “zgodbo” fotografije oz. prevladujoč objekt/subjekt (ti deli so na spodnji fotografiji označeni z rdečo). Prav tako pa nam te linije pomagajo pri pozicioniranju elementov. Npr. če slikamo vertikalni stvari jih postavimo na spodnjo ali zgodnjo črto, če pa horizontalne pa na levo ali desno. Je pa res, da lahko tudi malo ustvarjamo in si zamislimo diagonalo in tja pozicioniramo stvari 🙂

Črno bele fotografije, naredijo ponavadi pokrajine dolgočasne, a to ni njihov namen. Z pravo mero kontrasta, tekstetur, oblik in pa dobre svetlobe je lahko črno bela fotografija vse več kot to. Vedite, da črno bele fotografije zahtevajo dramtično vzdušje, zato uravnotežite fotografijo za bolj umetniški pridih. Ponavadi imajo črno bele fotografije dober pridih pri minimalističnih in morskih pokrajinah (manj je več). Če želite bolj dinamične rezultete, uporabljajte ND filtre, s pomočjo katerih lahko bolje uravnavate čas osvetlitve.

Fotografiranje arhitekture je povsem nekaj drugega kot pa krajinski pristop. Svetloba, ki se odbija od stolpnic in oken, lahko ustvari trde in izrazite linije, oblike pa pridobijo moč zaradi igre svetlobe, ki ustvari mehke sence ob zori.

Črno  bele fotografije so primerne tudi za portrete, pri katerih pa svetujem varianto Low-Key ali pa obratno. Low-key je primeren, če želite prikazati moč, skrivnost ali pa raziskati temno stran. Če pa želite portret osamiti in nadzorovati, pa vam svetujem High-key. Pri Low-key-u portret izstopi iz teme in tako postane bolj skrivnosten, medtem ko pa pri High-key-u pa portret izstopi iz svetlega ozadja in je kot nekakšen svetel, zračen, nebeški posnetek oz. portret.

Črno bela fotografija je tudi popolna za abstrakcijo. Ob pridihu moderne arhitekture, zasujete opazovalca z različnimi vprašanji, saj ne ve kam gleda, kakšne velikosti je stvar na sliki, … Tudi jezera so dobra izbira za abstrakcijo, saj odsevi spremenijo ravne linije hribov v bizarne vzorce.

• Krajinske fotografije zahtevajo ostrino od roba do roba, zato ne fotografirajte pri več kot f11 z minimalnim ISO-tom
• Dolge osvetlitve so ključnega pomena, a vedite da daljši so časi, večji je šum
• S ND filtri lahko naredite mesto in pokrajino zanimivo
• Za Low-key poskusite točnovno merjenje svetlobe, medtem ko pa pri High-key-u fotografirajte v načinu AV in dodajte osvetlitev +1,5

Vsaka stvar je potrebna čiščenja, pa če se uporablja ali ne. Tako je tudi pri fotoaparatu. Pri njem ponavadi ščistiti tri stvari:

1. Ohišje
2. Leče
3. Slikovno tipalo

1. Najmanj zahtevno je seveda čiščenje ohišja. Vzamemo kakšno bombažno krpo in aparat očistimo. Če je na aparatu kaj prahu, vzamemo pihalko in ga izpihamo. Vščasih pa kljub temu ne odstranimo masnih sledi, zato se v takšnem primeru poslužimo kakšnega blagega čistila, katerega pa nikoli ne nanašamo neposredno na aparat.

2. Na lečah se pogosto zanajdejo kakšni prstni odtisi, prah, dežne kaplice, … brez veze je nekaj komplicirat. Vzamemo prvo stvar kaj jo imamo pri roki in pobrišemo lečo. Dosegli bomo enako, kot pa če bomo komplicirali.

3. Čiščenje slikovnega tipala.. hmm.. moje mnenje.. raje delo pustite profesionalcem. Če vidite prašne delce na senzorju, vzamite pihalko in poskusite izpihati.. če vam ne uspe, obiščite najbližji foto servis. V Mariboru je to Foto Saksida ELSAX, medtem ko pa v Ljubljani Beseničar. Cena storitve se giblje okoli 50€ (no, za ta znesek vam temeljito očistijo celoten aparat).

Sedaj pa še par nasvetov:

1. Aparata nikoli ne puščajte v avtu, kajti prevelika toplota oziroma prevelik mraz zna poškodovat notranjost aparata (senzor, baterije, LCD…)
2. Z aparatom se rokujte s čistimi rokami
3. Če vam pade aparat v morje (govorim o slani vodi) ga sperite s navadno vodo (sladko vodo) in ga čim hitreje dostavite serviserju foto opreme
4. Če vam pade aparat v vodo (govorim o sladki vodi) ga temeljito posušite in čim hitreje dostavite serviserju foto opreme
5. Za čiščenje objektivov uporabljajte:
   • Čopič
   • Mehko krpico
   • Etanol oz. 70% alkohol
6. Za čiščenje ogledalca in senzorja (če je res potrebno) s čopičem, etanolom oz. 70% alkoholom. Nikakor s bibi palčko!!! Najboljše pa je, da reskirate par 10€ in daste omenjeno postorit profesionalcu (serviserju)
7. Če aparata ne uporabljate dlje časa, odstranite baterijo, aparat pa pospravite v kakšno škatlo, torbo, …
8. Polnite baterijo komaj ko je izpraznjena (ne glede na to, da je Li-lon)
9. Zoom-objektiv nikakor ne pospravljajte na silo, kajti zna se zgodit, da poškodujete vodilo. V omenjenem primeru je bolje, da nesete objektiv na servis
10. Reden pregled in servis foto opreme je cenejši, kot nova oprema! Zakaj etanol oz. 70% alkohol? Zato, ker sta oba hitro hlapljiva in ne puščata sledi.

Za detajle niso pomembni le piksli, temveč tudi ločljivost..

Kaj je ločljivost?
Ločljivost je zmožnost aparata, da zapiše, kolikor je le možno detajlov. Proizvajalci aparatov, govorimo tako o kompaktnih digitalnih kot tudi o zrcalno refleksnih fotoaparatih, strmijo k temu, da naredijo aparat, ki zajame čim več detajlov, tako da dodajo več pikslov. Proizvajalci objektivov pa k temu, da prilagodijo optiko tako, da lahko leče prikažejo več detajlov.

Zakaj je ločljivost pomembna?
Ločljivost je pomembna zato, da zajamete čim več detajlov. Npr. če fotografirate arhitekturo in imate na voljo več ločljivosti, boste bolje videli vsak zidak in plast na stavbi oziroma če fotografirate divjad, boste zajeli vsako dlako na hrbtu živali.

Ločljivost se je v zadnjem desetletju zelo izboljšala, tekma za višanje števila pikslov in izboljšanja kakovosti slike pa ne kaže, da bi se kaj kmalu končala. Res je, da velika količina detajlov na fotografiji ni vedno nujno potrebna, a je pa vedno dobrodošla. Količina ločljivosti, ki jo res potrebujete je odvisna od tega, kako jo boste izkoristili. Če boste fotografijo prikazali kot sličico na Facebooku, je le ta brezpredmetna. Ker le redko kdaj vemo, kako bo uporabljena fotografija, ko jo ustvarimo je običajno najbolje zajeti čim več detajlov na ključnih predelih, šele nato pa prilagoditi ločljivost. S tem, da zajamemo več detajlov, pa avtomatsko tudi zvišamo velikost datoteke. Na srečo nam dan danes programi omogočajo nižanje števila pikslov in zmanjšanje datotek na sprejemljivo velikost.
Tako kot znižati, je mogoče tudi zvišati ločljivost. Povečava je uporabna tehnika, kadar želimo natisniti veliko sliko. Zmogljivi aparati z 18 Mp ustavi posnetek velikosti 5184 x 3456 pikslov. Za natis visoke kakovosti pri 300 dpi lahko brez težave natisnete maksimalno velikost 30×40 cm. Če pa želimo natisniti poster 50×70 cm pa bodo v tem primeru piksli videti kot kvadratki. Kakor koli že, če povečamo posnetek v standardnem programu za obdelavo slik, lahko učinkovito dodamo piksle (interpolacija), kar omogoča pripravo datotek za natis poljubne velikosti.
Kot smo že rekli, ni vse odvisno od aparata, temveč tudi od objektiva. Prvo je tukaj optična kakovost objektiva, ki se razlikuje od modela do modela, pa tudi po lastnem vidnem polju in razponu goriščnic. Morda se sliši očitno, toda kakovost objektivov s podobnimi goriščnicami se boljša z višjo ceno objektiva. Kar pomeni, da če plačamo štirikrat več za zoom teleobjektiv, bo tudi kakovost slike boljša, čeprav tukaj ne gre pričakovati štirikratnega povečanja ali vsaj podvojitev ločljivosti. V večini primero razlika v kakovosti ne bo takoj očitna. Ne glede na to, koliko plačate za objektiv, je ločljivost na sredini kadra vsekakor boljša kot na robovih.
Torej, za ločljivost je pomemben dober aparat z dosti Mp in pa dober objektiv. To pa še ni vse. Ključnega pomena za doseganje najboljše ločljivosti je tudi izbira zaslonke. Pravzaprav je to edina stvar, ki jo lahko spreminjamo, da bi maksimirali prikaz detajlov. Zapomniti si velja pravilo, da se objektivi ne odnesejo najbolje pri skrajnih, temveč pri srednjih zaslonkah. Pri široko odprti zaslonki ne le da boste dobili manj globinske ostrine, temveč bo vidnih tudi manj detajlov.
Za najboljše rezultate morate zapreti zaslonko za par stopenj, čeprav že vsaka vmesna nastavitev pripelje do boljšega rezultata. Na internetu je dobro preveriti, na kateri stopnji je vaš objektiv najbolj oster in se potem gibate okoli te meje. Npr. moj objektiv Nikon 16-85 je najbolj oster pri zaslonki f/8.

Tujke:
Difrakcija
Razpršenost svetlobe, ki jo povzroči uklon na robovih neprozornega objekta.

Interpolacija
Umetni način višanja ločljivosti digitalne fotografije. Photoshop in ostali programi za obdelavo slik premorejo več algoritmov za interpolacijo, s katerimi lahko spremenite velikost slike.

Bicubic
Eden od algoritmov v Photoshopu, idealen za spreminjanje velikosti fotografij. Možnost Bicubic Smoother in Bicubic Sharper optimirata večanje in manjšanje velikosti.