Jalovec mimo zavetišča pod Špičkom

Jalovec tako za mnoge kakor tudi zame najlepša gora v Sloveniji. Zaradi oblike in lepote je njegova podoba uporabljena tudi emblemu slovenske planinske zveze. Prvi vzpon na vrh je zabeležen v letu 1875. Vzpona nanj ne smemo podcenjevati, saj je le-ta zelo zahteven in za vzpon nanj je potrebno kar nekaj pohodniške kilometrine.

O Jalovcu je že veliko zapisanega, a najlepše je zapisal Evgen Lovšin: “Če je Triglav očak, potem je Jalovec fant od fare med Julijskimi vrhovi”.

Opis poti

Parkiramo na Vršiču (parkirnina 3€) in se podamo proti hiški, kjer prodajajo spominke. Pot nadaljujemo spuščajoči se po ozki stezici, kjer opazimo skalo z napisom Jalovec. Po spustu čez manjše melišče preidemo v pas grmičevja in redkega gozda. Sledita skalna skoka, katera prečimo s pomočjo jeklenic. Nadaljevanje poti poteka po ozki potki po južni strani “Velike Dnine”, malo po jasah, malo po gozdu. Po slabih dveh urah hoje pridemo do prvega razpotja v gozdu, kjer nadaljujemo v smeri proti zavetišču pod Špičkom. Sledi še par minutk gozde potke, nakar preidemo v skalnat svet. Na levi strani opazimo manjši studenec, kateri ob vročih dneh usahne. Nadaljujemo z strmim vzponov med skalami in rušjem in pridemo do novega razpotja (levo dolina Trente, ravno zavetišče). Nadaljujemo ravno in po dobrih 45min pridemo do razpotja pod zavetiščem (levo zavetišče, desno Jalovec). V kolikor si zaželimo počitka in lahkotnega sedenja pred zavetiščem, se usmerimo levo do zavetišča, če ne pa nadaljujemo desno proti Jalovcu. Prečimo melišče in preidemo v steno. Sledi manjše poplezavanje po severovzhodnem pobočju Velikega Ozebnika, kjer so nam v pomoč klini in jeklenice. Kar hitro strmina popusti in pred nami zagledamo Jalovec. Sledi še prečka in ozek kamin in že smo na visokogorski ravnici med Velikim Ozebnikom in Jalovcem, imenovani Jezerce. Sledi lahkotnih par minutk hoje in že smo v steni Jalovca. Na določenih mestih dobro varovan in kar izpostavljen vzpon nas pripelje na greben, katerega se držimo vse do vrha.