Verjetno je že marsikdo slišal besedi “ferata” kakor tudi “zavarovana plezalna pot” in se vprašal kaj pomeni eno in kaj drugo. Hja, obe pomenita enako, le da je “ferata” tujka, “zavarovana plezalna pot” pa slovenska beseda.
Jaz bom uporabljal besedo zavarovana plezalna pot… verjetno ne rabim povedat zakaj 🙂
Torej, zavarovana plezalna pot je zelo zahtevna planinska pot pri kateri si za napredovanje pomagamo tako z rokami, nogami kakor tudi z tehničnimi pripomočki ter varovali. Med varovala spadajo klini, skobe, umetni stopi ter seveda jeklenica. Medtem ko pa med osebne tehnične pripomočke samovarovalni komplet, plezalni pas, čelada in rokavice. Namen zavarovanih plezalnih poti je, da se omogoči dostop do vrhov preko sten tudi planincem brez alpinističnega znanja.
Vrste zavarovanih plezalnih poti:
Klasične so najbolj razširjene v Dolomitih, Avstriji in počasi se pričnejo pojavljati tudi pri nas. Večinoma nas pot pripelje na vrh.
Športne so predvsem turističnega namena in so opremljene le z jeklenico, medtem ko pa kline ali skobe srečamo le za počitek in ne za napredovanje. Jeklenica je napeta po skali,katera je gladka, navpična in stopov praktično ni. Pri napredovanju moramo uporabiti lastno moč in trenje. Naš cilj ni vrh oz. sama pot te po navadi ne pripelje do njega.
Ekstremne ferate so podobne kot športne le da potekajo še na bolj zahtevnih mestih (previsih). Zraven jeklenic so pričeli napeljevat tudi žične mostove nad prepadi. Ocene teh poti so najvišje.
Težavnostne stopnje:
- A: lahko; enostavna in dobro zavarovana; manj strmo, možnost napredovanja brez varovanja
- B: srednje zahtevna; izmenično se menjavajo lažji in težji odseki; večja mera previdnosti kakor drugače
- C: zahtevna; več težjih odsekov; za napredovanje pomembna moč in pogum
- D: težko; težji odseki se pojavljajo pogosto; samo za izkušene gornike
- E: ekstremno; samo za zelo izkušene in trenirane gornike; malo možnosti predčasnega umika
- F: Skrajno težavno, previsno