Na praznični ponedeljek, 26.12.2016 smo se člani Akademskega planinskega društva Kozjak Maribor in Alpskega društva Stratus, podali proti Mali Martuljški Ponci, 2498m visok vrh v Julijskih Alpah, del Martuljške skupine. Na vrh vodi le zahtevno brezpotje z izhodiščem v Krnici ali v Gozdu Martuljek. Mi smo štartali v Krnici.
Na pot iz Maribora smo krenili malo pred četrto uro zjutraj in se po dobrih dveh urah pripeljali na izhodišče. Trda tema, nikjer nikogar, le zvok kamniti plazov. Nadeli smo si lučke, vzeli opremo in se po označeni poti podali za vonjem koče. Luči v koči so že gorele, kakor tudi kamin, a mi se nismo zadrževali in tako nadaljevali proti razpotju označene poti in našega brezpotja. V iskanju primernih prehodov v enih izmeh dotočnih stug Suhe Pišnice smo se kar hitro znašli pri ogromnem balvanu pri katerem smo se zakadili v hrib. Na čase drsečo travnato-skalno podlago je zmeraj višje pričel pokrivat sneg, kateri pa jo v celoti pokrije na Veliki Dnini, koder je stičišče severne stene Škrlatice, Rokavov, Velikega Oltara in zahodne stene Velike in Male Martuljške Ponce. Nataknili smo dereze, vzeli cepin v roke in se podali v izrazito grapo med Veliko in Malo Martuljško Ponco. Pod Bivakom I. v Veliki Dnini se teren malo vzpne in dereze še lepše zaškripajo po pomrznjeni podlagi.
Grapa med Poncama je zraven svojega naklona kar loterija in od nas zahteva zbranost in premišljenost, kajti neprestano po njej spolzi kamenje, tako da je vzpon po njej potekal malo levo, malo desni. Tik pod sedlom sledi prvi težji detajl, kateri pa je bil po levi strani lepo zalit, po desni pa nam je v pomoč že napeljan štrik. Nad sedlom nas preseneti drugi detajl, v katerem moreš bit zbran in hkrati varovan. Po praskanju skale in ledu smo kar hitro nad drugim detajlom in sledi le še “lagan” vzpon do vrha. Vrh, s katerega se nam lepo odpre pogled na SZ na Špik, SV na Kukovo špico in greben Široke Peči, na jugu pa na severno steno Velike Martuljške Ponce, Oltarja, Rokavovo ter Škrlatice ter na zahodu proti Prisojniku, Jalovcu, Mojstrovkam, Mangartu… ni nič kaj prostoren, zato se ne zadržimo dolgo.
Sestopimo po smeri vzpona in še bolj pazimo na korak, saj sončni žarki že južijo sneg. Zaradi varnosti in spremenljive podlage, navezani z nekaj vmesnih varovanj, sestopimo do bivaka, koder se odvežemo, pospravimo zimsko opremo (dereze in cepin), še zadnjič nastavimo zahajajočemu soncu in v mraku pričnemo z nadaljnim sestopom. Kljub visokim dnevnim temperaturam (več kot 10 stopinj), se ozračje po zahodu sonca, kar hitro ohladi, tla postanejo spolzka in mi z premišljenim korakom proti dolini. Na srečo nas tema doleti na začetku oz. koncu struge, tako da je najtežji del poti že za nami, pred nami pa sledenje strugi, možicom in instinktu.
Veseli, da samo prišli do označene poti, katera vodi čez Lipnico na Špik, se usmerimo na njo in ji sledimo vse do presenečenja oziroma podora, zaradi katerega smo bili primorani obrniti in se vzpeti nazaj na stičišče (označene poti in brezpotja), koder se odločimo za nadaljevanje sestopa po stugi. Seveda nas utrujene noge, tema okoli nas in manjša neskoncentriranost pripeljejo v drugo in kasneje še v tretjo strugo, katera je vzporedna z potjo do Kriške stene. Malo nejevolni, saj smo že drugič zgubili nekaj časa, zagledamo vodovodno cev. Kar hitro smo si bili enotni, da ji sledimo in tako nas le ta pripelje do koče.
Zapisal: Marko Žunec