Je pot, katera vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Varovanja so namenjena le varnosti in niso nujno potrebna za premagovanje težkih mest.

Je pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovala omogočajo prehod težjih mest. Večinoma za hojo po takšni poti potrebujemo čelado in samo-varovalni komplet. Od pohodnika/planincaje zahtevana dobra izurjenost in fizična pripravljenost.

O njem govorimo takrat, kadar je svet prehoden brez kakršne koli uporabe rok. To je praktično ves neobdelan svet, pašniki, gozdovi, planote in podobno.

O njem govorimo takrat, ko je svet že težko prehoden, vendar ne nevaren. Plezalska težavnost nikjer ne presega II. težavnostne stopnje po UIAA lestvici. 

O njem govorimo takrat, ko je svet že težko prehoden in je najmanj eno kratko mesto (ca. 5m), kjer je potrebna uporaba rok za ravnotežje in tudi za napredovanje. Plezalska težavnost ne presega III. težavnostne stopnje po UIAA lestvici.

O njej govorimo takrat, ko je v smeri vsaj 60% mest najmanj I težavnostne stopnje po UIAA lestvici, pri čemer mora biti sama smer daljša od 100m. V to skupino spadajo tudi ferate najvišjih zahtevnosti (E).

Je takrat, ko plezamo po definiranih plezalnih smereh, pa tudi takrat, ko uporabljamo za napredovanje roke, nagib je vsaj 30°. 

O njej govorimo takrat, ko še ne moremo govoriti o plezalni smeri, je pa zahtevnost ture večja od zelo zahtevnega brezpotja ali zelo zahtevne snežne ture.