Matterhorn, 4478m visok vrh v Peninnskih Alpah na meji med Švico in Italijo je zaradi svoje piramidaste oblike en izmed najmarkantnejših vrhov na svetu. Ker je mejna gora, ima tudi dva vrhova, Matterhorn – švicarski vrh in Monte Cervino – italijanski vrh, ločuje pa ju sedlo, na katerem je znamenit križ. Matterhorn se je v zgodovino alpinizma vpisal kot en izmed zadnjih še nepreplezanih vrhov zlate dobe alpinizma. Njegov vrh je bil dosežen točno pred 150-mi leti oz. leta 1865, ko se je angleška odprava iz švicarske smeri povzpela nanj, a žal se je sestop za vseh sedem članov končal tragično.

Matterhorn, strahospoštovanja vredna gora letno vzame več kot 15 življenj, reševalci pa morajo posredovati več kot 1200-krat, zato še danes velja za enega najtežje dostopnih vrhov v Alpah. Vzpon nanj je sigurno želja vsakega pravega pohodnika ali alpinista. Tudi zame je bil ta vrh na seznamu življenjskih ciljev. Po pregledu vremena in razmer, ki so bile zelo obetavne smo se na hitro odločili, da je sedaj pravi čas za osvojitev te čudovite gore. V dveh dneh je bilo potrebno organizirati celotno turo (izhodišče, vzpon, sestop, nočitev, prevoz …). Na srečo imamo danes “strička Googla”, kjer lahko dobiš ogromno informacij in tako nam je “povedal”, da je iz stroškovnega vidika bolj primeren vzpon iz Italijanske smeri, kakor iz Švicarske, kajti bivanje v koči v Švici stane 150€ po osebi, medtem ko bivanje v bivaku na Italijanski strani le 15€ po osebi. Res je, da je vzpon iz Italijanske strani zahtevnejši od Švicarskega, ampak če si suvereno kos enemu, boš tudi drugemu. In tako smo si “izbrali” izhodišče iz Italijanske vasi Breuil-Cervinia, ki leži na višini 2006 m.n.v.

Sobota, 5.9.2015 in nedelja, 6.9.2015: Vožnja iz MB proti Cervini in vzpon do bivaka Carell

Odhod iz Maribora je bil komaj okoli 15h, saj sem pred odhodom moral še do zobozdravnika, ker si nisem upal privoščiti bolečega zoba na tako zahtevnem vzponu. Na poti do Ljubljane smo ugotovili, da bi bilo dobro, da se ustavimo še v Ljubljanskem Igluju, kjer si dokupimo manjkajočo opremo (med drugim tudi nahrbtnik, saj se je pri zlaganju v avto čudno utrgal spodnji del… še dobro, da se je to zgodilo na poti, kajti v steni ne vem, kako bi to lahko rešili). Nič kaj dolgo se ne zadržimo v njem, že poberemo Borisa in pot nadaljujemo v 850km oddaljeno vasico Breuil-Cervinia. Torej pred nami je bilo še cca. 9 ur vožnje. Ob prihodu v vasico so nas prijazno pozdravili policisti (kljub temu, da je bila ura 2.00) in nas usmerili na primeren prostor za “bivakiranje ob avtu”. Čeprav je bila noč hladna (cca. -2°C) in jasna, je počitek pasal kot že dolgo ne in kmalu je ura odbila 7.00.  Pripravili smo se na turo in kasneje po vasici iskali taksi do koče Duca deli Abruzzi at Oriondé na višini 2802m. Zaradi hladne noči in poledenele ceste je bil prvi možen prevoz komaj po 10.00. Dogovorili smo se za prevoz in ob 11.00 prispeli do koče. Pripravili smo se in se pred 12.00 podali našemu cilju naproti.

Začetek poti je pravi balzam za noge. Nežno poplezavanje po skalah te po dobrih štirih urah pripelje do sedla Colle del Leone na višini 3581m. Do sem je pot tehnično dokaj nezahtevna, kasneje pa se začne zahtevnejši del. Do bivaka Carell, ki leži na višini 3830m, je bilo potrebno preplezati strmo, skoraj previsno skalo, ki velja tudi za detajl smeri oz. tehnično najzahtevnejše mesto. Res, da bi ti naj bila v pomoč debela “mornarska” vrv, si z njo kaj dosti ne moreš pomagati. Pred tem detajlom smo izgubili kar nekaj časa zaradi naših predhodnikov in tako po nadaljnih dveh urah in pol dosežemo bivak. Kljub temu, da je bil bivak zelo poln, smo našli še 4 mesta za nas in si pričeli pripravljati večerjo ter stvari za naslednji dan, dan D.

Ponedeljek, 7.9.2015: Vzpon na vrh in malo drugačen sestop do bivaka

Zaradi hladne noči in poledenele stene smo se odločili, da se bomo na vrh odpravili kasneje oz. ko se sonce dotakne južne stene, tako da je bil alarm  nastavljen nekaj pred 8.00 in odhod izpred koče nekaj pred 9.00. Pri bivaku smo si nadeli dereze, se navezali in pričeli z vzponom. Takoj na začetku poti se srečamo z novim, skoraj previsnim skokom, katerega “obdelamo” brez problema, saj smo spočiti in polni energije. Sledi počasno plezanje II stopnje in počasno napredovanje vse do novega detajla, ki naj bi bil ključen detajl (tako nam pove gorski vodnik). Seveda ta detajl dela ogromne probleme našim predhodnikom, zaradi katerih smo bili primorani čakati več kot uro in pol, da se je pot/detajl sprostil in da smo lahko nadaljevali pot. Tako kot sem že omenil, je ta detajl ključen, v kolikor ga nisi zmožen suvereno preplezati, je najbolje da obrneš, kajti do vrha ne boš prišel. In ja, vsi ki so imeli probleme z njim, niso prišli do vrha. No, na srečo nam ga je uspelo premagati brez problemov in tako smo nadaljevali z vzponom. Pred grebenom Grand Tour oz. rame Pic Tyndall 4241m smo prehiteli še nekaj navez in se tako spopadli z grebenom. Greben, sila neugoden… veliko plezanja dol in le malo gor… greben v polnem pomenu besede… snežna potka cca. 1m široka… levo nič… desno še manj… in čas teče ter nas po debeli uri “grebenčkanja” pripelje do zadnje stene, ki te “pripelje” do vrha. Stena, ki je visoka cca. 200m ponuja dobro plezanje z nekaj vrvmi in visečo lestvijo (sliši se super, medtem ko pa je hoja/vzpon po njej silno neugoden) te po napornih dveh urah pripelje na sam vrh (torej, vrh je bil dosežem ob 17.00). Na vrhu se ne zadržimo dolgo, saj je bilo zaradi vetra še bolj mrzlo kot sicer. Zavedali smo se, da smo na vrh prišli dokaj pozno in, da s sestopom ne smemo odlašati.  To, da nas bo ulovila noč je bilo tako ali tako logično in smo to seveda pričakovali. Kljub temu smo želeli čim prej priti do bivaka. Začeli smo s sestopom oz. z »abzajli«.  To je naš spust do bivaka precej podaljšalo. V povprečju ti vzame abzajl (4-ljudje) cca. 20min za cca. 30m spusta, kar pomeni dosti več časa, kakor vzpon. Ja, ura se kar noče ustaviti, naredili 3-4 abzajle in prišli komaj do grebena. Sonce se počasi poslavlja in prične se mračiti. Naša edina želja je, da še po svetlem pridemo čez greben, kar nam je (na srečo) tudi uspelo. Z grebenom smo “opravili”, dobila nas je noč, mi smo na ca. 4200m in pred nami še kar znaten del poti. Nadenemo si lučke, pljunemo v roke, pripravimo vrvi in akcija… prvi abzajl, drugi, tretji, … ura, dve, tri … še kar se noče ustaviti. Je že polnoč, a mi komaj na 4000m. Do bivaka nas loči še 200 višincev in kar nekaj abzajlov. Boris išče sidrišča za varen abzajl, jaz pa se sprašujem: “Zakaj nam je bilo sploh tega treba? Kdaj bomo sploh prišli do bivaka in ali nam bo sploh uspelo čez par ur sestopit do avta in se odpeljati domov?”… Vsa ta vprašanja počasi zbledijo, ko ob pol tretji uri zjutraj zagledamo pod nami bivak. Wauuu… Boris, vsaka ti čast. V temi, v kateri ti je še lučka bolj v napoto kakor v korist, si nas pripeljal do bivaka in zasluženega  počitka. V bivaku tema, vsi že ali še spijo, a mi veseli, da nam je uspelo, si pripravljamo večerjo. Še do konca ne pojemo, ko se zbudi prvi, drugi … in se prično pripravljati za vzpon. Mi pa seveda ponosni, da smo vrh že dosegli.

Torek, 8.9.2015: Sestop v dolino in vožnja domov

Komaj smo zatisnili oči, že je zazvonila budilka, ki nas je opomnila, da je potrebno vstati, spakirati “robo” in se podati v dolino, saj nas čaka precej dolg sestop ter seveda skoraj 9 ur vožnje proti domu. Kaj kmalu smo imeli nahrbtnike na ramenih, dereze na nogah in cepin v rokah ter se podali na še zadnji del naše poti. Ne daleč pod bivakom že prvi zastoj, spet tisti “Poljaki” zaradi katerih se nam ponovno začne podaljševati čas sestopa. Malo počakamo, vendar kmalu vidimo, da čakanje ne bo obrodilo sadov, zato nam ne preostane drugega, kot da na “silo” prehitimo navezo pred nami. Seveda oni malo jezni, ampak glede na to, da smo zaradi njih že prejšnji dan izgubili kar nekaj časa, si danes nismo želeli ponoviti zgodbe. Boris potegne vrv in en, dva, tri že smo čez prvi skok. Pod skokom nas čaka že nov “abzajl”, ki je prav tako hitro za nami… in tako sledijo še trije, ko sestopimo do sedla, kjer se “končno” konča tehnično zahteven del. Na sedlu Colle del Leone naredimo kratko pavzo, se razvežemo, pospravimo dereze in ostalo “kramo” ter se podamo po gruščnatem in lomljivem svetu v dolino.

Veseli, da je najhujše za nami poskakujemo po skalah in iščemo prehode, medtem pa nas spremlja megla, ki se vleče vse do doline. Po dobrih 2 urah dokaj hitrega sestopa, pred seboj končno zagledamo kočo (naše izhodišče). Jah, res je, da nas je zadnjič do koče pripeljal taxi, ampak tokrat s taxi-jem ne bo nič, zato nadaljujemo s sestopom. Na srečo je pot pod kočo lepo speljana, prav tako pa je njena podlaga dosti milejša do naših kolen, kakor tista nad njo. Megla se počasi razkadi, odprejo se nam lepi pogledi na sosednje vršace in seveda na potoček pred nami, ki kar kliče po namakanju nog. Druženje ob potočku je bilo tako prijetno, najbolj so uživale naše noge, ki so si resnično zaslužile malo mrzlega oddiha.

Sledil je še kratek del poti in nekaj čez 16h pridemo v dolino, kjer pred nami zagledamo avto. Veseli, polni vtisov in ponosni nase, da nam je uspelo, se počasi pričnemo pripravljati na devet urno vožnjo proti domu. Pot do doma je bila mirna, saj smo bili vsi utrujeni in v nas je tlela želja po domači postelji in toplem tušu. Ob 4.00 zjutraj sem dobesedno padel v posteljo.

Ob tej priložnosti bi se resnično rad zahvalil:

• Borisu Strmšku – Strmini, da me je povabil zraven in me popeljal v svet o katerem sem prej le sanjal,
• Igorju in Juretu, ki sta bila na enakem kot jaz – moja “sotrpina” na nepozabnem doživetju
• in seveda moji ženi, ki mi je stala ob strani, me vzpodbujala in čakala pozno v noč na moj klic.

Foto-galerija našega vzpona